Delo gasilskega društva do 1918
Ustanovno darilo Karla Adamoviča je za tiste čase pomenilo znano vsoto, s katero so si velenjski gasilci lahko kupili svojo prvo ročno brizgalno Kernreiter, drugo orodje in opremo. Natančnejših podatkov o opremljenosti velenjskih gasilcev v tistih časih skoraj nimamo, zagotovo pa so imeli podobno opremo kot drugje po Sloveniji sestavljeno iz različnih sodov, platnenih cevi, lestev, veder za vodo in ročnih brizgaln. Nekaj tovrstnih podatkov lahko najdemo tudi v dopisni knjigi, iz katere je razvidno, da so že leta 1898 pridno kupovali različno opremo pri Avgustu Satlerju v Gradcu. Tako so tega leta pri njem naročili sto metrov platnenih cevi ter dve dimni maski. Za moštvo so isto leto naročili osemnajst kosov pasov, gasilskih sekiric in gasilskih čelad. Leto kasneje (1899) so naročili že 26 kosov naprsnih ščitkov z napisom “Freiwilige Feuerwehr Wolan”. To bi seveda pomenilo, da je v prvem letu delovanja velenjsko gasilsko društvo štelo osemnajst članov, leto kasneje pa morda že dvakrat toliko – 36. Leta 1901 so na Dunaju velenjski gasilci naročili dvokolesno vozilo za prevoz cevi (Schlauchwagen), kar bi seveda pomenilo, da so tedaj že imeli vsaj en voz z brizgalno. Istočasno se v nekaterih poročilih o gašenju požarov omenjata dve brizgalni. Takoj po ustanovitvi društva so pričeli velenjski gasilci urejati svoj prvi gasilski dom. Prostor zanj je odstopil Karl Adamovič v okviru svojega “živinskega dvora” – Majerhofa. Prostor so postopoma preuredili in razširili, zgradili značilni lesen stolp, v katerem so sušili cevi iz konopljinih vlaken in ga uporabljali vse do leta 1937.
zgodovina prvi gdPrvi gasilski dom, zgrajen kmalu po ustanovitvi društva
Tako kot druga slovenska gasilska društva se je tudi velenjsko financiralo s prostovoljnimi prispevki, darovi, s skromnimi odškodninami za opremo, ki so jo dobili od različnih zavarovalnih družb po požarih, v katerih je bila poškodovana oz. obrabljena njihova oprema itd. Znatna sredstva so že kmalu začeli pridobivati z organiziranjem prireditev ˝Feuerwehr-Kranzchen mit Glukcshafen ˝ – kar bi pomenilo neke vrste ˝damske krožke s tombolo˝ , v resnici v pa je šlo za zametke znane in tradicionalne gasilske tombole, le da so bile organizirane v hotelu Ivana Raka, ki je bil tajnik gasilskega društva. Iz dopisne knjige izvemo, da so hkrati zaprosili finančno ministrstvo na Dunaju, da jim na teh ˝krožkih˝ dovoli neobdavčeno prodajo 150 tombolskih kart po 20 helerjev ter da so pobirali vstopnino v višini 60 helerjev.
Za načelnika društva je bil ob ustanovitvi izvoljen Karl pl. Adamovič, njegov namestnik je bil Vincenc Pribožič, pisar Ivan Rak in blagajnik Jožef Wutti. Adamovič je zlasti v prvih letih delovanja društva svojo funkcijo očitno redno opravljal, saj se v kroniki pojavljajo njegovi podpisi. Poročila o požarih v prvih letih navajajo, da je tudi operativno vodil gašenje požarov. Kasneje je očitno ostal načelnik društva vse do leta 1918, vendar je po letu 1903 operativne posle vse bolj prepuščal svojemu namestniku Vincencu Pribožiču. Od tega časa dalje je mesto tajnika gasilskega društva prevzel Edvard Rak, blagajnik pa je bil Herman Goll.
V letu 1906 je načelstvo društva ostalo isto, le mesto blagajnika je namesto Golla prevzel Martin Smodiš. Od leta 1908 dalje je bil Adamovičev namestnik Edvard Rak, novi tajnik društva pa je postal Jožef Wutti. Leta 1912 se je sestava načelstva velenjskega gasilskega društva spet spremenila: poleg načelnika Adamoviča so bili v njem še namestnik Edvard Rak, tajnik Ignac Dvoršak, blagajnik Ivan Berlizg in glavni strojnik Martin Smodiš. Zadnje spremembe so v kroniki zabeležene tik pred začetkom prve svetovne vojne, ko je bil Adamovič proglašen za častnega načelnika, operativni načelnik pa je ostal Edvard Rak, njegov namestnik Jožef Wutti, ostali člani načelstva pa so ostali isti.
Velenjski gasilci so v tem času sodelovali pri gašenju požarov v okviru tedanje velenjske občine, ki je obsegala naselja Bevče, Šalek, Paka, Podgorje, Pesje, Preloge in Stara vas, pa tudi izven nje. Prvi registriran požar, pri katerem je sodelovalo gasilsko društvo Velenje, je izbruhnil 8.aprila 1898 na gospodarskem poslopju posestnika Vrabiča v Škalah in se je takoj razširil še na leseno kmečko hišo. Oba objekta sta zgorela, čeprav so velenjski gasilci prišli na prizorišče s svojo brizgalno in 16 možmi pod poveljstvom Martina Pribožiča že v sedmih minutah. Škode je bilo za 500 goldinarjev. Še isto leto je potem zaradi strele ˝v trenutku zajel˝ ogenj hlev J. Švarca iz občine Škale. Bolj nevaren pa je bil požar, ki je 20. oktobra ob 2 popoldne izbruhnil na Praznikovem gospodarskem poslopju v Stari vasi in se takoj nato razširil še na hišo istega posestnika. Ker je požar nevarno ogrožal tudi druga poslopja v Stari vasi, so na pomoč tokrat prvič prihiteli tudi gasilci iz sosednjega Šoštanja. Požarno akcijo je tokrat vodil načelnik Karl pl. Adamovič. Praznikova poslopja so bila zavarovana za 900 goldinarjev, medtem ko je bilo škode za okrog 2500 goldinarjev.
Naslednje leto so 16. januarja 1899 posredovali pri požaru, ki je ob 4.uri zjutraj izbruhnil zaradi neznanega razloga na gospodarskem poslopju Jurija Voduška, p.d. Šaferja, v Šaleku. Junija isto leto je gorelo še trikrat; najprej so 12. junija gasili Glušičevo stanovanjsko hišo (p.d. Sušnikovo) v Vinski Gori, že naslednji dan pa je zagorelo gospodarsko poslopje Antona Pečečnika, p.d. Anclina, iz Velenja. Poročilo o tem požaru posebej poudarja, da je le hitra akcija velenjskih gasilcev rešila velenjski trg pred podobno katastrofo, kot se je zgodila skoraj sto let prej, ko je 24. maja 1801 pogorel ves trg. Kmalu zatem je strela udarila še v hišo Franca Ješovarja, p.d. Toman, v Pesju, v nekaj minutah pa se je ogenj razširil še na hlev oz. gospodarsko poslopje. V letu 1900 ni bilo nobenega požara, v letu 1901 pa je bil požar v t.i. ˝Briketenfabrik˝ – briketarni, ki jo je postavil ob poslopjih velenjskega premogovnika njegov tedanji lastnik Daniel von Lapp. Ogenj je izbruhnil 19. septembra , vendar so ga uspeli hitro lokalizirati, tako da je zgorela le lesena baraka, v kateri so bili uskladiščeni že stisnjeni premogovi briketi. Od kasnejših požarov omenimo le še, da je velenjsko gasilsko društvo sodelovalo tudi pri gašenju velikega požara leta 1903 v Slovenj Gradcu, kamor so se odpeljali z lokomotivo in vagonom in ostali tam dva dni. Vsako leto pa so pogasili tudi večje število manjših požarov na gospodarskih in drugih poslopjih v Velenju in okolici. Med 1. svetovno vojno je bilo delo velenjskega gasilskega društva močno okrnjeno, saj se iz tega časa v kroniki pojavljajo le trije kratki zapisi. Prelomnica je bila seja z dne 11. oktobra 1918, ko se na predlog Josipa Skaza ml. “…zavežejo vsi stari udje bivše Freiwillige Feuerwehr Woellan zvesto in pridno delovati v prid nove Slovenske požarne brambe v Velenju”.
