Velenjsko gasilsko društvo med obema svetovnima vojnama
V novi odbor Slovenske požarne brambe v Velenju so bila leta 1918 izvoljeni kot stotnik načelnik Edvard Rak, njegov namestnik je postal Josip Skaza, tajnik Valentin Demšar, blagajnik pa Josip Hudovernik. V letu 1920 je bil namesto Raka za načelnika društva izvoljen trgovec iz Stare vasi Simon Blatnik, poveljnik je bil Edvard Rak, njegov namestnik pa Anton Hudales. Leta 1922 je postal načelnik društva Martin Sovinek, tajnik Milan Ban in blagajnik Franc Rednak. Leta 1924 pa je postal poveljnik društva Franc Melanšek, ki je to funkcijo opravljal vse do leta 1952, ko je postal predsednik društva in na tej funkciji ostal vse do leta 1970. Večje spremembe v vodstvu društva so nastopile spet leta 1927, ko je načelnik društva postal Vinko Stopar, velenjski nadučitelj in ostal na tej dolžnosti do leta 1941. Tajnik je v tem letu postal Matej Urh in blagajnik Franc Rednak. V naslednjem letu se je društvu kot namestnik načelnika in sanitetni referent pridružil še dr. Žižek, v letu 1933 pa je Urha na mestu tajnika zamenjal Josip Obu.
Članstvo Slovenske požarne brambe v Velenju je takoj po prvi svetovni vojni naraslo na štirideset mož, mnogi stari nemško usmerjeni člani pa so iz društva izstopili. Tudi v kasnejših letih, med obema vojnama, se je število aktivnih članov gibalo okoli štirideset, vendar so v tridesetih letih imeli tudi še po deset ali dvajset podpornih članov. V društvo so začele v sanitetno službo vstopati tudi ženske.
zgodovina Vodstvo PGD Velenje v letu 1922Vodstvo PGD Velenje v letu 1922
na levi: Milan BAN – tajnik,
v sredini: Martin Savinek – načelnik,
na desni: Franc Melanšek – poveljnik
Tehnično opremo društva so v tem obdobju močno posodobili. Leta 1926 so eno izmed obeh ročnih brizgaln motorizirali, leta 1928 pa so ob praznovanju 30-letnice društva dobili novo motorno brizgalno. Nabavili so tudi manjšo prenosno ročno brizgalno. Tudi strokovna usposobljenost moštva je močno narasla, saj so uvedli redne članske orodne vaje ter se v večjem številu udeleževali »župnih gasilskih vaj«, ki so se jih udeleževala vsa društva v Šaleški dolini. V kroniki so med drugim zabeležili lep uspeh ob nenapovedani vaji na sedežu gasilske župe v Družmirju, kamor so velenjski gasilci prispeli v 28 minutah.
V letu 1927 so poskrbeli za lažje gašenje požarov v velenjskem trgu. Uredili so rezervoar v t.i. Edvardovem tajhtu v bližini današnje Ljubljanske ceste št.10. V primeru požara je bilo mogoče vodo iz rezervoarja izpustiti v potok Velenjščico, ki je tekla ob današnji cesti proti Šentilju in jo prestreči z zapornico v bližini trške cerkve Matere božje.V obdobju med obema vojnama so člani društva prirejali ali se udeleževali različnih strokovnih tečajev, organizirali skupine protiplinske obrambe itd.
Največja pridobitev velenjskih gasilcev v obdobju med obema vojnama je bila izgradnja novega gasilskega doma v neposredni bližini trga. Ideja o novem domu je zaživela že v letu 1920, ko so gasilci na silvestrovo prvič priredili “…običajno veselico v prid sklada za zidanje gasilskega doma. Veselica naj bode kakor vsako leto: tombola, godba.” Tedaj je bil izvoljen tudi odbor za zidanje doma, ki ga je vodil Simon Blatnik.
zgodovina donatorjiZapis o donatorjih gradnje objekta PGDV, najden v temeljnem kamnu gasilskega doma.
Sredstva za izgradnjo doma so poslej zbirali vsako leto iz čistega dohodka različnih prireditev: vsakoletne binkoštne veselice, veselice, ki so jo pripravili običajno jeseni, silvestrskega večera s tombolo itd. Te prireditve so že kmalu prerasle svojo običajno zabavno plat in se spremenile hkrati tudi v kulturne prireditve, ki so pomembno vplivale na splošno raven kulturnega dogajanja v Velenju. To zlasti velja za čas, ko je postal načelnik društva Vinko Stopar. Tedaj so pri sestavljanju programov prireditev sodelovali tudi velenjski učitelji Fran Mlinšek, Furlani, Kramer idr. Tako so v okviru veseličnih prireditev vsako leto zaigrali krajše ali daljše gledališke igre: med njimi so bile leta 1929 Skapinove zvijače, leta 1933 igra Ljubosumnost, leta 1937 igra Maksi itd.
Iz leta 1922 imamo tudi prvi podatek o čaščenju sv. Florjana, ki je že od ustanovitve prvih gasilskih društev v prejšnjem stoletju postal tudi njihov zavetnik. Skoraj na vseh gasilskih domovih je bila njegova podoba in marsikje je stal njegov kip. Tega leta se namreč omenja, da se bodo vsi člani gasilskega društva v uniformah odpeljali na njegov god, 4. maja, skupaj z gasilci iz Pake, Šoštanja in Družmirja do cerkve v Florjan pri Šoštanju, kjer bo slovesna maša v njegovo čast, nato pa slovesnost z veselico. Ta tradicija je bila živa tudi še kasneje in povsod po Dolini so gasilske domove na ta dan lepo okrasili, velikokrat so postavili tudi mlaje.Omeniti velja, da so velenjski gasilci ob svojem predpustnem družabnem večeru leta 1923 izdali tudi prvi velenjski časopis Velenjski pavliha, ki so ga v več kot sto ciklostiranih izvodih razposlali mnogim gasilskim društvom v širši okolici. Pobudo za izdajo časopisa je dal Franc Melanšek, pri izdaji pa so sodelovali še člani društva: Grebenšek, Grmadnik in Velikanje. Na Silvestrovo leta 1928 je spet izšel na roko pisan in ciklostiran časopis “Velenjske gasilske puščice izstreljene na Silvestrovo 1928/1929 o polnoči” Primerek tega časopisa se je ohranil. Veselične prireditve seveda niso imele samo kulturnega obeležja, ampak so imele predvsem namen zabavati. Vendar so velenjske prireditve tudi v tem pogledu odstopale od kasnejših in drugod običajnih gasilskih veselic: skoraj na vsaki so organizirali šaljivo pošto, streljanje koštruna, srečelov, tombola, leta 1935 pa so celo izbirali “Miss Velenja”.
Prireditve so bile zato dobro obiskane in v letu 1931 v kroniki že poročajo, da so zbrali približno polovico denarja za gradnjo doma, ki je bil po predračunu vreden 120.000 din. Leta 1937 je bilo denarja dovolj, da so gradnjo doma lahko pričeli.
Že 22. avgusta istega leta so pripravili slovesnost ob začetku gradnje in v temeljni kamen vzidali pergamentni svitek, na katerem so bili podpisi članov upravnega odbora in vseh darovalcev. Do konca leta je bil dom v grobem dokončan, v letu 1938 pa so dokončali še notranjost doma, uredili orodjarno in napeljali elektriko.
